Uroš Slatinšek: Tako hitro si pred petimi leti naslova nismo nadejali.

Natanko pred petimi leti, 17. maja, 2017, so zagnani ljubitelji namiznega tenisa ustanovili Športno društvo SU, ki je v začetku letošnje sezone slavil v slovenskem pokalnem tekmovanju, minulo soboto pa je bil najboljši še v slovenskem državnem prvenstvu. V rednem delu prvenstva so brata Uroš in Jure Slatinšek ter Mitja Omerzel in Domen Zupančič izgubili le dve tekmi, obe s Savinjo I, ki so jo potem premagali v polfinalu končnice, za konec pa so bili v obeh finalnih tekmah boljši še od ekipe Kema Puconci I.

Veliko zaslug za oba naslova ima eden od ustanoviteljev ŠD SU, Uroš Slatinšek, ki je tudi trener ekipe, v ligaškem delu tekmovanja pa kot igralec ni izgubil niti enega dvoboja. Vpisal je kar 53 zmag, še pet jih je dodal v pokalu Slovenije.

Čeprav ŠD SU deluje šele peto leto, ste bili že na začetku sezone, sploh po lanskem finalu, v katerem ste potem izgubili s Fužinar Inter Diskontom, v vlogi favorita. Vaša ekipa se je dobro spopadla s tem bremenom?

»Težka pot je, da prideš do vrha, še težja je, da na njem obstaneš. Ne glede na to, da smo lani v finalu z Ravenčani izgubili, smo se iz tega poraza veliko naučili. Letos smo se kot ekipa na sezono še bolje pripravili, tudi na trenutke taktično bolje igrali in predvsem tekme v končnici so dokaz tega, da smo se veliko naučili iz lanskega finala. Predvsem pa je bila lanska sezona drugačna, je bil covid-19, odigrala se je le polovica rednega dela prvenstva …«

Tudi v letošnji sezoni ni potekalo vse gladko, kar se samih tekem tiče. Spet je bilo kar nekaj prekinitev, veliko tekem je bilo preloženih, nato je bil po koncu rednega dela prvenstva še enomesečni premor do začetka končnice. Kako se v takšnih trenutkih pripravljati in ohraniti formo?

»Kar se tega tiče, smo imeli kar srečo, saj nismo imeli prav veliko preloženih tekem. Mislim, da samo dve, je pa dejansko težko načrtovati formo. Že tako je to v športu najtežje, ob razmerah, kakšne so bile, ko nikoli nisi vedel, ali bo do tekme sploh prišlo, je bilo pa še toliko težje. Že takrat, ko sem samo igral in še nisem bil trener, je bilo težko ohranjati formo, če je bil dolgotrajni premor, kajti tekma na treningu ni enaka tekmi na tekmovanju. Po koncu rednega dela prvenstva smo imeli nekaj prijateljskih tekem, tudi s strani prijateljev, ki igrajo v tujini, toda dokler ne igraš prve tekme, ne veš, ali si dovolj dobro pripravljen. Z bratom se že dobro poznava glede svoje pripravljenosti, pri Jožku je bilo pa to malo težje.«

Vaše društvo obstaja šele pet let, pa ste že prišli do naslova državnih prvakov. Verjetno pred petimi leti niste računali, da bi lahko tako hitro prišli do naslova?

»Začeli smo z mlajšimi igralci, ki so bili že v prvi sezoni tako kakovostni, da so zmagali v tretji ligi. Nato so bili drugi v drugi ligi in se uvrstili v prvo, v vsakem primeru pa se tako hitro naslova nismo nadejali. Toda ko sem se vrnil iz Avstrije, je tudi Jožko Omerzel začel igrati bolje, tako da smo se v prvi prvoligaški sezoni obdržali v prvi ligi, lani smo bili že drugi, ko je k nam prišel še moj brat Jure. Morda bi do naslova lahko prišli tudi prej, vendar nismo želeli kupiti kašnega tujega igralca, raje igramo s svojimi igralci, tudi zadaj imamo podmladek, za katerega verjamemo, da bo prišel do takšne kakovosti, da bo lahko igral v prvi ligi. Zelo sem zadovoljen, da se nam je brat pridružil, dobro sodelujemo, tudi pozitivno vpliva na druge igralce v društvu, radi ga imajo, sprejeli so ga in verjamem, da se tudi sam tu dobro počuti. V finalu končnice je dobil vse svoje dvoboje, dvakrat je premagal tudi najboljšega igralca Puconcev, Tomaža Pelcarja.«

Se že spogledujete z novo sezono, kakšni so načrti?

»Nekaj smo se že pogovarjali, ni pa še nič dokončnega. Kot sem že dejal, z izjemo mene in brata imamo mlade igralce, naše društvo temelji na domačih igralcih, ne želimo kupovati tujih igralcev. V društvu imamo več kot sto otrok, nekaj jih trenira dvakrat, trikrat tedensko, imamo pa kar številno skupino, ki trenira tudi po šestkrat tedensko. Zato sem prepričan, da se nam bodo v prihodnosti pridružili tudi mlajši, saj z eno ekipo igramo v tretji ligi, imamo tudi zelo dobre kadetinje, imamo enega najboljših kadetov, enega najboljših mladincev, tako da ni bojazni, da bi nam zmanjkalo kakovostnih igralcev.«

Razmišljate, da bi v novi sezoni igral v kakšnem od evropskih pokalov?

»Razmišljamo tudi v tej smeri, vendar za zdaj tega še ne moremo potrditi. Ampak kot sem že dejal, naš cilj so mladi igralci. Temu dajemo glavni poudarek. Sam bom še naprej ostal igralec, verjetno tudi še brat, Jožko je vse boljši in v svoji tretji sezoni prve lige ni več igralca, ki ga še ni premagal. Potem je zadaj še njegov brat Mitja Omerzel, ki je imel veliko smole s poškodbami, je pa aktualni mladinski državni prvak v parih, ima tudi bronasto v posamični konkurenci, in če bo šlo vse, kot je treba, se nimamo česa bati. Tu pa je še Domen Zupančič, ki se je letos bolj posvetil študiju, včasih pa nam še pomaga. Imamo še Maja Murna, Marka Gazvoda, ki sta tudi že napredovala, jih pa čaka še veliko učenja.«

Za dekleta pa je verjetno še prezgodaj, da bi se vključila v ligaško tekmovanje?

»Imam nepisano pravilo, da če si pri kadetih prvi ali drugi, lahko skočiš kategorijo ali dve višje, ampak pri dekletih je nekoliko težje, ker jih nimamo tako veliko. Hči Lana je letos tako že igrala tudi na članskem državnem prvenstvu, je pa prava na kadetski lestvici, imamo še Nejo in Nežo Gazvoda, ki sta drugi in tretji v mlajših kadetinjah, tako da se še nismo odločili. Morda pa bomo vstopili v žensko namiznoteniško ligo, je pa še mesec dni, dva časa, da se odločimo.«

Kako pa bi ocenili kakovost slovenske lige, v kateri je vse več starejših, bolj izkušenih igralcev?

»Če želiš res priti do kakovostnega treninga, če imaš neke želje, da bi postal profesionalni ali vsaj polprofesionalni igralec, moraš iti v tujino. V Sloveniji trenutno nimamo nekega kakovostnega trening centra. Sicer imamo nekaj dobrih igralcev, ki pa trenirajo v svojih klubih. Kar se same kakovosti tiče, mislim, da liga ni slaba. Igralci so resda starejši, se pa pozna, da klubi niso sposobni plačevati igralcem. Tisti, ki želi kaj zaslužiti, gre raje igrati v Avstrijo, Nemčijo in to se pozna. Povprečna starost prvih desetih igralcev lige je visoka, to lahko rečemo.«

Kaj narediti, da bi se mlajši igralci bolj posvetili namiznemu tenisu? Nekaj sta v svojem prejšnjem odgovoru že nakazali.

»Včasih so tudi srednje kakovostni igralci prišli do nekega zaslužka, vsaj, če to pretvorimo v evre, okoli 200, 300 evrov, kar je danes igralcem težko zagotoviti. Ko nekdo konča srednjo šolo, potrebuje svoj denar in gre raje h kakšnemu privatniku, da nekaj zasluži, za namizni tenis pa moraš cel teden trenirati, potem pa na koncu meseca dobi 100, 150 evrov. In ko vse skupaj sešteje, je odločitev bolj ali manj jasna. Treniranje ni enostavno, lažje je tri, štiri ure na dan delati in nekaj zaslužiti. Finance so zagotovo velik stimulans za mlade.«

Delite prispevek
Natisni
Facebook
Twitter
LinkedIn
E-pošta
Logo NTZSNa vrh