Najstarejši član slovenske moške namiznoteniške reprezentance, Bojan Tokić, je tudi na olimpijskih igrah v Tokiu še enkrat več potrdil, da navkljub štiridesetim letom še vedno sodi med najboljše igralce na svetu. Trenutno je z družino na zasluženem dopustu, najverjetneje pa ga konec septembra ne bo v slovenski reprezentanci na ekipnem evropskem prvenstvu v romunskem Cluju. Vendar to še ne pomeni, da o igranju za slovensko izbrano vrsto ne razmišlja več. Olimpijske igre v Parizu so namreč že čez tri leta.
Čeprav je Tokić z družino na Visu, si je rade volje vzel nekaj časa, da smo poklepetali o njegovih četrtih olimpijskih igrah, pa tudi o tem, kakšna bo njegova nadaljnja namiznoteniška pot. Pri svojih štiridesetih letih še ne razmišlja, da bi loparček postavil v kot, je pa res, da so pred njim tudi novi izzivi, saj se podaja v trenerske vode. Aprila je prevzel vodenje belgijske reprezentance, ki jo bo vodil na bližnjem ekipnem evropskem prvenstvu v Romuniji.
»Po koncu olimpijskih iger so me spraševali, ali je to tudi moje dokončno slovo od slovenske reprezentance. Iskreno povedano, ne vem, osebno si še želim igrati, vendar imam obveznosti do belgijske reprezentance. Nekaterih stvari, ko smo se dogovarjali za sodelovanje, nismo mogli popolnoma uskladiti, tudi zaradi te covid situacije, se bomo pa z vodstvom belgijske zveze dobili konec avgusta. Takrat bomo videli, kakšna so njihova pričakovanja, kaj pričakujejo od mene, pa tudi, kako bo z mojo reprezentančno potjo naprej. Za zdaj smo dogovorjeni, da vodim njihovo reprezentanco do olimpijskih iger v Parizu in da pomagam njihovemu najboljšemu igralcu, Cedricu Nuytincku,« je svoje bližnje načrte izdal Tokić.
Ali to pomeni, da v Cluju skoraj ne bomo videli v dresu slovenske reprezentance? Ali je to tudi dokončno slovo?
»Saj pravim, ničesar ne bi prehiteval. Veliko več bo znanega konec avgusta. V zadnjih dveh letih sem bil kar nekajkrat razočaran, saj se določene zadeve preprosto niso poklopile, predvsem pa so bili rezultati slabši od mojih pričakovanj. Ko sem bil v formi, ni bilo turnirjev, ko sem bil, so bili ali pa sem imel smolo z žrebom. Toda zdaj po olimpijskih igrah pa mi bi bilo žal, če se moja igralka pot ne bi nadaljevala, kajti kljub svojim letom sem premagal Tomislava Pucarja in Jongsika Jeounga, kar pomeni, da določeno kakovost še imam. Zato je zdaj moje razmišljanje drugačno, saj sem videl, da sem še sposoben igrati vrhunski namizni tenis.«
Olimpijske igre v Tokiu so bile vaše četrte, prvič pa ste na njih bili z ekipo. To je bilo zagotovo nekaj novega za vas. Kaj pa vse drugo, saj mnogi pravijo, da so bile v marsičem drugačne od prejšnjih?
»Na vseh prejšnjih sem bil na olimpijskih igrah edini slovenski predstavnik v namiznem tenisu. Z mano je bil le še trener, zdaj nas je bilo sedem, štirje igralci, dva trenerja in fizioterapevt. Sicer pa je res veliko govora o nenavadnih igrah, vendar sem sam s tem ne bi strinjal. Lahko bi rekel, da so bile prav takšne kot vse prejšnje, žal pa so manjkali le gledalci. To je bilo tisto, kar je edino manjkalo, saj bi bile prizorišča zagotovo polna. Mislim pa, da je bila velika sreča, da so bile olimpijske igre načrtovane v Tokiu. Če bi bile kje drugje, dvomim, da bi do njih prišlo, kar bi bila velika škoda. Prireditelji olimpijskih iger si zaslužijo vse pohvale, kajti v teh časih jih ni bilo preprosto organizirati.«
V posamični konkurenci vas je zaustavil Calderano, sedmemu igralcu sveta. Po tej tekmi ste se precej jezili nad svojo predstavo?
»Nobena težava ni izgubiti proti sedmemu igralcu sveta. Mene je jezilo le to, da se v tekmi nisem počutil najboljše, vedel sem, da je forma nekje v zraku, da jo moram le uloviti, vendar mi to nikakor ni uspelo. V tekmi nisem našel pravega tajminga, nisem čutil žogice, tako da sem se bolj kot z njim, boril sam s sabo. Kljub moji slabi igri, je bil dvoboj še vedno enakovredne, saj sta se dva niza končala na razliko, lahko pa bi se tudi drugače. Tehnične elemente okoli mrežice sem odigral dobro, vse drugo je bilo za pozabo. In prav zato sem bil jezen sam nase. Nekaj podobnega se mi je zgodilo tudi v Londonu, ko me je premagal Gao Ning iz Singapurja. Drugače pa sem na vseh štirih olimpijskih igrah izpadel proti igralcem, ki sodijo v sam svetovni vrh. V Pekingu me je premagal poznejši olimpijski prvak Ma Lin, v Rio de Janeiru pa Dimitrij Ovčarov, tako da si s tega stališča nimam česa očitati.«
Koliko pa vam je bilo lažje, da vsa odgovornost na letošnjih olimpijskih igrah ni bila le na vas? Kot rečeno je bila Slovenija prvič tudi z ekipo, skupaj z vami pa je na posamičnem turnirju odlično nastopil tudi Darko Jorgić.
»Že večkrat sem dejal, da v tej reprezentanci vlečemo en drugega. Če Darko zmaga, želim zmagati tudi jaz, če zmagam jaz, želi zmagati Darko in tako naprej. Mislim, da je to tista zdrava konkurenčnost, ki je potrebna, če želimo napredovati. Sicer pa ima Darko izjemne kvalitete in je pri svojih letih že praktično popolni igralec, zato me njegova uvrstitev med osem najboljših niti najmanj ne preseneča. Če Ma Long pravi, da se ob Zhendong Fanu boji le še njega, potem je jasno, za kako kakovostnega igralca gre. Na žalost so olimpijske igre le na vsake štiri leta, no, v Tokiu celo na pet, to pa je tudi edina priložnost, da pokažemo se slovenski javnosti, kajti potem nas spet nikjer ni. Zase vem, da nisem kandidat za najvišja mesta, sem pa vedno kandidat, da prikažem dobro igro in to je tisto, kar sem si v Tokiu najbolj želel. Če bi mi pred Tokiem ponudil, da premagal Pucarja, ki je 30 mest pred mano, ali v ekipni tekmi Jeounga, ki je dvanajsti, bi bil s tem zadovoljen. A kot sem že dejal, še vedno me boli tisti poraz s Calderanom. Je že tako, da si športniki vedno želimo čim več.«
V ekipni tekmi se vam navkljub vaši zmagi na koncu ni izšlo. Dobro, igra dvojic je bila že vnaprej izgubljena, kajti Jeoung in Lee sta pač najboljši dvojec na svetu, praznih rok sta ostala tudi Jorgić in Deni Kožul, ki je bil od vseh treh verjetno v najtežjem položaju?
»Če bi Darko dobil drugi niz porti Woojin Jangu, sem prepričan, da bi ga na koncu premagal in da bi se mi veselili uvrstitve v četrtfinale. Toda izgubiti proti Južni Koreji, ki redno osvaja kolajne na največjih tekmovanjih, ni nobena sramota. Dejstvo je, da v dvojicah nismo imeli nobenih možnosti. Tudi če bi z Denijem več igrala skupaj, bi Leeja in Jeounga težko presenetila. Vse pohvale pa si vsekakor zasluži tudi Deni, ki je praktično 14 dni čakal na svoj nastop in proti najboljšemu korejskemu igralcu prikazal zelo dobro igro. Njegovo trenutno 109. mesto na svetovni lestvici nikakor ni realno in samo vprašanje časa je, kdaj se mu bo vse poklopilo. Skratka, prepričan sem, da to ni bil zadnji nastop slovenske namiznoteniške reprezentance na olimpijskih igrah in da jo bomo videli tudi že v Parizu. Z mano ali brez mene pa bomo še videli.«
