Bojan Tokić, ki po lastnih besedah, v Sloveniji ni igral vse od zadnjega mednarodnega odprtega prvenstva Slovenije na Otočcu, je vedno zanimiv in iskren sogovornik. Ne skriva, da se veseli nastopov na turnirjih WTT Contender, ki bodo v naslednjih štirinajstih dneh v Laškem. V šali pravi, da tudi zato, ker nikoli ne ve, kdaj bo njegov zadnji.
»Niti sam se natančno ne spomnim, kdaj sem zadnjič igral v Sloveniji. Mislim, da je bilo to leta 2018, zato se igranja v Laškem toliko bolj veselim,« je pred turnirjem v Laškem dejal Tokić, ki bo s svojimi tekmami začel šele 4. novembra, ko bo na sporedu glavni turnir, od 1. do 3. novembra pa bo kot selektor belgijske reprezentance vodil brata Robina in Laurensa Devosa ter Olava Kosolskyja v kvalifikacijah. »Če ne bi bil turnir v Sloveniji, ne bi igral, poleg tega se moje igranje ne pokriva z igranjem mojih varovancev v belgijski reprezentanci. Bi se pa ob tej priložnosti rad zahvalil belgijski zvezi, da mi je dovolila igrati na obeh turnirjih.«
Dolga leta najboljši slovenski namiznoteniški igralec, ki ne skriva navdušenja nad Darko Jorgićem, je svoj ognjeni krst na klopi belgijske reprezentance doživel na ekipnem evropskem prvenstvu v Romuniji. Glede na to, da v Romuniji ni bilo niti poškodovanega Denija Kožula, je bila njegova odsotnost za slovensko reprezentanco še toliko bolj boleča.
»Rad imam Slovenijo, rad imam slovenski dres, zato je bil zelo čuden občutek, ko sem za eno mizo vodil belgijsko reprezentanco, za drugo pa je igrala slovenska reprezentanca. Še pred nekaj meseci smo skupaj igrali na olimpijskih igrah, ampak tak je hotela višja sila. Nikoli si nisem mislil, da bo prišlo do tega in da bom nosil trenirko druge reprezentance. Težko je menjati že klube, kaj šele reprezentanco, pa čeprav samo v trenerski vlogi. Skratka, zame je bil to velik šok, ampak enkrat je moralo priti tudi do tega.«
Brez njega in brez Denija Kožula se je slovenska izbrana vrsta z Darkom Jorgićem, Petrom Hribarjem in Tilnom Cvetkom dobro borila, toda na koncu so bili v odločilni tekmi za uvrstitev v četrtfinale Romuniji vendarle boljši. Nikoli pa ne bomo vedeli, kako bi bilo, če bi igrala tako Kožul kot Tokić, z obema bi bila Slovenija zagotovo konkurenčna tudi za kolajno.
»Težko je reči, kako in kaj bi bilo, če bi v Romuniji nastopili v ekipi, ki je igrala na olimpijskih igrah. V vsakem primeru bi bilo pozitivno, da bi se v morebitnem četrtfinalu izognili Nemčiji, Švedi, brez Kristiana Karlssona, pa bi bili v resnih težavah, kajti z enim takšnim igralcem, kot je Darko Jorgić, ki skoraj vedno prinese dve točki, bi bili Švedi v resnih težavah. Velika verjetnost je, da bi z Denijem v treh partijah dobila vsaj eno zmago.«
Kakorkoli že, za Bojana Tokića bo to prvi posamični turnir po olimpijskih igrah. Pred ekipnim evropskim prvenstvom je na WTT Contenderju v Dohi z Belgijcem Cedricom Nuytinckom igral v polfinalu moških dvojic.
»Na žalost sva s Cedricom v Dohi morala izgubiti polfinale, ker sva že imela avionske karte za Romunijo in jih ni bilo možno več menjati. Škoda, ampak v vsakem primeru je bilo to zame zadovoljstvo in dokaz, da sem še vedno v formi. Vsekakor mi takšne zmage, predvsem pa tiste z olimpijskih iger, ko sem med drugim premagal tudi Hrvata Tomislava Pucarja in Korejca Youngsik Yeounga, veliko pomenijo. Pri meni se, glede na moja leta, nikoli ne ve, kdaj bo takšen turnir zame tudi zadnji,« je v smehu dejal Tokić, ki pa je bil veliko bolj resen, ko je bilo govora o Mednarodni namiznoteniški zvezi (ITTF).
»V letošnji sezoni bosta turnirja v Laškem šele sedma in osma v seriji WTT Contender, če se ne motim in tudi zato je razumljivo, da bo konkurenca močnejša, saj so igralci željni dokazovanja. Medtem ko v tenisu, s katerim bi se ITTF rad primerjal, že vse od lanskega poletja turnirji potekajo normalno, je pri nas vse od marca lani še vedno izredna situacija. Komaj smo recimo dobili termin za svetovno prvenstvo, ki bo konec novembra v ZDA. Mi lahko samo sanjamo o pogojih, kakršne imajo teniški igralci, čeprav se je, s strani vodstva ITTF, veliko obljubljajo. Situacija v namiznem tenisu je grozna, nezadovoljni so igralci, nezadovoljni so trenerji. Govorim o mednarodni zvezi, ker se ne ve, kdo pije in kdo plača. Svetovne lestvice ne funkcionirajo, igralci ne vedo, na čem so, največja težava pa je, da so diskriminirani,« je bil do ITTF kritičen Tokić, ki pa v tem trenutku vendarle bolj razmišlja o svojih igrah v Laškem.
