Še nikoli do zdaj v prvi moški namiznoteniški ligi naslova državnih prvakov ni osvojila mlajša ekipa, kajti vsi igralci Savinje, ki je do naslova prišla prvič, so še mladinci. Da v Lučah v zadnjih letih zelo dobro delajo v mlajših kategorijah, potrjujejo tudi v mlajših selekcijah. V letošnji sezoni sta njihovi mladinski ekipi osvojili prvo in drugo mesto, kadeti pa so bili drugi v državi. V prihodnji sezoni bodo v 1. SNTL ob državnih prvakih tudi svojo drugo ekipo, ki je v kvalifikacijah dvakrat premagala Kajuh-Slovan. Pogovarjali smo se s Patrikom Roscem, predsednikom NTK Savinja.
Že pred začetkom sezone ste, čeprav ste v prvenstvo šli z najmlajšo ekipo v ligi, veljali za enega glavnih favoritov za naslov državnih prvakov. Ali ni bilo to vseeno breme za tako mlade igralce?
»Mislim, da smo pred začetkom sezone veljali bolj za ekipo, ki se bo borila za uvrstitev v končnico za prvaka, torej med prve štiri. Takšen je bil tudi osnovni klubski cilj. Navsezadnje sta Miha Podobnik in Domen Hohnjec v tej sezoni prvič doslej nastopala v 1. SNTL in je bilo težko predvidevati, kako se bosta pomerila z igralci, ki že vrsto let igrajo samo ligaško tekmovanje in se z njimi doslej še nista srečevala. Fantom tako nismo naložili rezultatskega bremena, ampak bolj izziv in možnost za dokazovanje. Obenem so v mlajših kategorijah načeloma navajeni zmagovati in jim pritisk zmage tako ali tako ni tuj.«
Prav vsi so še mladinci in prav v mladinski kategoriji ste pobrali vse naslove, tako v ekipni kot v posamični konkurenci?
»Za nami je res sanjska sezona, verjetno neponovljiva, tako kot je verjetno neponovljiva tudi generacija, ki jo imamo trenutno v klubu v mladinskih vrstah. Tega se zavedamo, zato poskušamo predvsem uživati v teh trenutkih. V letošnji sezoni smo najprej osvojili 1. in tudi 2. mesto na ekipnem mladinskem državnem prvenstvu, kar doslej ni uspelo še nobenemu klubu. Brez poškodb Brina Kunstlja in Nejca Zavasnika, ki ju zelo pogrešamo, bi mogoče lahko pisali še o čem bolj neponovljivem. Nato smo na posamičnem mladinskem državnem prvenstvu osvojili kar 15 od možnih 16 medalj na moški strani tekmovanja. Prva štiri mesta v posamični konkurenci s Podobnikom, Vovk Petrovskim, Čoparjem in Hohnjecem, ki so bili s svojimi ženskimi partnericami na stopničkah tudi v kategoriji mešanih parov. Tem štirim fantom sta se na stopničkah v kategoriji moških dvojic pridružili še dvojici Srebočan Čebela in Fatur ter Koželj in Koren (NTK Cirkovce). Za češnjo na torti in uspeh z največjo težo pa je zdaj prišel še naslov v 1. SNTL, osvojen prav tako z mladinsko ekipo.«
Začetek sezone je bil odličen, nato se je poškodoval Miha Podobnik in sledilo je nekaj porazov, ki pa niso ogrozili vaše uvrstitve v končnico. Resda s četrtega mesta, čeprav ste pred tem bili brez poraza. Zagotovo ni bilo ravno preprosto čakati na to, da se Podobnik vrne?
»Res je, ta del sezone je bil nadvse stresen. Še toliko bolj, ker so bili fantje dolgo časa brez poraza in so sami sebi ter tudi nam v klubu dokazali, da se lahko merijo z vsemi v državi. Miha je bil odsoten kar nekaj časa, ob tem pa smo se v 2. ligi borili za napredovanje v 1. SNTL z 2. ekipo, zatorej Matic Čopar ni mogel vsakič vskočiti namesto njega.«
Če ste v polfinalu še imeli nekaj težav, sami ste dejali, da tudi zahvaljujoč mladosti igralcev, ki so vendarle bili prvič v takšnem položaju, ste v finalu prepričljivo obakrat ugnali Maribor. Kaj je na koncu odločalo?
»Drži, v polfinalu so se na prvi tekmi fantje prvič do zdaj znašli v položaju, ko se jih je nekdo ‘lotil konkretno’, brez strahospoštovanja, česar so žal mnogokrat deležni v mlajših kategorijah. Ravno ta tekma se je na koncu izkazala kot zelo koristna, tako za njihove športne kariere in izkušnje kot tudi za naš zaključek letošnje sezone. Prepričan sem namreč, da če bi prvo tekmo polfinala izgubili npr. s 4:2, bi na koncu izpadli proti NTK Muri Soboti, saj odziv igralcev ne bi bil takšen, kot je bil v tem primeru, ko niso dobili niti enega niza. Po tem porazu smo vsi skupaj še bolj strnili vrste, fantje so iz sebe iztisnili še kakšen dodaten odstotek borbe in motivacije. To je najprej odločilo polfinalni dvoboj, nato pa so to osredotočenost in zmagovalno miselnost uspeli prenesti še v finale in ga na koncu tudi dokaj zanesljivo dobili.«
Ste eden redkih klubov v Sloveniji, ki veliko pozornosti namenja najmlajšim igralcem, prav tako pa ste jim omogočili dobre pogoje za trening. Ampak, kako naprej, kakšni so cilji v prihodnosti?
»Hvala za opazko. Res je, naš glavni klubski cilj zagotavljanje čim boljših pogojev za trening in napredek mladim igralcem. To nam je v desetih letih obstoja kluba že dobro uspelo, kar se nenazadnje kažejo zgoraj omenjeni rezultati. Na tem mestu moram posebej izpostaviti našega glavnega trenerja, Jako Golavška, ki je v zadnjih letih, povprečno nekje deset ur dnevno v dvorani, od 6. ure zjutraj naprej, ko se začnejo jutranji treningi naše zdaj šampionske ekipe. Je praktično strokovni vodja klubskega centra, ki smo ga sami vzpostavili. Tako, da ti uspehi še zdaleč niso naključje, ampak le posledica trdega vsakodnevnega dela v dvoranah in klubskih pisarnah. Ciljev in motivacije za prihodnost nam ne zmanjkuje. Ravno nasprotno, s temi uspehi v zadnji sezoni se nam odpirajo nove možnosti in tudi potrebe, ki jih bomo zasledovali. Zagotovo pa je zelo težko s klubskimi financami in zmožnostmi konkurirati npr. reprezentanci Francije, proti kateri so na lanskem SP za mladince igrali naši Brin, Miha in Domen. Bomo pa šli v bližnji prihodnosti nekako ven iz ustaljenih okvirjev, to lahko zagotovim.«
Imate dva igralca, ki tudi že trkata na vrata članske reprezentance, Brin Vovk Petrovski je tudi že bil na ekipnem svetovnem prvenstvu. Kaj narediti, da bo njun talent še bolj prišel do izraza in da bosta nekoč prava naslednika Jorgića, Kožula …?
»Že pred časom sem odgovornim na NTZS položil na dušo, da imamo tako mi, v NTK Savinja, kot tudi slovenski namizni tenis nasploh, s Podobnikom in Vovk Petrovskim zagotovo najbolj nadarjeno slovensko generacijo po tisti z Jorgićem in Kožulom. Kljub ostalim uspehom, ki jih dosegata, o tem priča tudi rezultat na lanskem EP za mladince, ko je ta ekipa pod vodstvom Jake Golavška dosegla 13. mesto, kar je najboljši ekipni mladinski rezultat v zadnjih letih. Za to, da bo Brinov in Mihov talent prišel čim bolj do izraza, fanta v teh letih potrebujeta predvsem kvaliteten in reden trening, kar jima zagotavljamo v klubu. Po pozdravljeni poškodbi Mihe in prihodu Brina iz vseh mednarodnih tekmovanj, sta v zadnjem delu sezone ta reden in kvaliteten trening v klubu imela, kar se je zelo pozitivno poznalo na njuni igri v polfinalu in predvsem v finalu SNTL. Poleg treninga pa fanta potrebujeta seveda primerne tekme. Nikakor ne premočne, iz katerih ne moreš potegniti nekih pametnih zaključkov, prav tako pa ne takšne, kjer je že vnaprej praktično jasno, da bo zmaga ostala pri njima.«
Kako pa izboljšati prepoznavnost lige, ki je med najstarejšimi v Evropi?
»Za dvig prepoznavnosti celotne lige je prav tako potrebno veliko kolektivnega truda. Sam sem bil do letos član Ligaškega odbora kar nekaj let, zato mi je to področje blizu. Eden od korakov je bil zagotovo narejen v prejšnjem letu, ko smo takratni člani LO uspešno zasledovali idejo, da se najboljšim ekipam v SNTL podelijo finančne nagrade. Na koncu pa je trenutno največ odvisno od motivacije vsakega kluba, kaj želi od SNTL in kaj je klub pripravljen za to narediti. Na vseh tekmah končnice za prvaka je bilo izjemno vzdušje, ker smo se klubi za to potrudili. Našim fantom sem pred zadnjo tekmo finala dejal, da če bo ta tekma šla v njihovo korist in bodo doma uspeli osvojiti naslov državnih prvakov, si bodo ta dan in dogodek zagotovo zapomnili do konca življenja. Prepričan sem, da bo res tako in da smo jim uspeli v Lučah pripraviti neke vrste športni praznik, ki ga ne bodo pozabili. Obenem pa so bili dve uri po dobljenem finalu omenjeni celo na nacionalni televiziji. Tako, da naša liga zagotovo ima potencial za mnogo večjo prepoznavnost, kot je je deležna zdaj.«
