Čeprav je od evropskega prvenstva v Münchnu, ki je po zaslugi Darka Jorgića prineslo prvo srebrno kolajno za Slovenijo, je čas tudi za pogovor z Vesno Ojsteršek, selektorico slovenske ženske ekipe. Hrastničanka, ki je pred 28 leti s takratno jugoslovansko reprezentanco v Moskvi prav tako osvojila srebro na evropskem prvenstvu, štiri leta pozneje pa v Parizu še bron, z dosežki svojih izbrank v glavnem mestu Bavarske ni bila popolnoma zadovoljna. Pojasnila je tudi razloge, zakaj ne in kaj narediti, da bodo rezultati v prihodnosti boljši.
Kako ste zadovoljna z igro svojih deklet, ali bi se dalo narediti še kaj več?
»Pred EP smo seveda vsa dekleta in jaz odhajale veliko bolj optimistično razpoložene. Tudi cilje smo imeli visoko postavljene, kot se za takšno tekmovanje spodobi. Žal se na koncu ti cilji niso čisto popolnoma uresničili.«
Če greva od najmlajše proti najstarejši. Sara Tokić je bila edina od vseh treh, ki se ni prebila iz svoje skupine?
»Sara je imela zelo neugodno skupino, sploh zanjo, saj je v skupini igrala z izkušeno Avstrijko Amelio Soljo, ki ima na obeh straneh material. Tukaj se je pokazalo še toliko bolj, da nam v Sloveniji primanjkuje kakovostnih igralk z materialom. Za napredovanje v predkrog glavnega žreba ji je načrte prekrižala Portugalka Pinto. Tega dvoboja je res škoda, saj je že vodila z 2:0, na koncu pa izgubila z 2:3. Večkrat pravim, da ko pride igralcu samo za delček sekunde misel v glavo, da bo zmagal oziroma da lahko, gre v trenutku vse navzdol. To se je zgodilo tudi Sari, ki je začela delati napake, ni bila več stoodstotno osredotočena na igro in rezultat je bil takšen, kot je bil. Vendar je Sara naša najmlajša in najbolj perspektivna igralka, tako, da potrebuje takšne dvoboje in to čim več, če želimo iti korak po koraku po stopinjah Darka Jorgića.«
Katarina Srebotnik je bila na pragu glavnega žreba, vendar jo je na zadnji stopnički premagala Francozinja Charlotte Lutz?
»Zanjo lahko rečem, da je pokazala izjemno dobro igro v mešanih dvojicah, saj sta z Denijem Kožulom prišla med 16 najboljših dvojic in si s tem priigrala evropske igre. Bala sem se, da ta njena odlična igra ne bo vzdržala tudi posamezno, kar se je na koncu tudi pokazalo. V skupini je bila druga, tako, da si je priborila še dodatne kvalifikacije za v glavni žreb, žal je tam bila Francozinja Lutz za Katarino previsoka ovira.«
Edina, ki se je uvrstila v glavni žreb, je bila Ana Tofant?
»Ana je upravičila vlogo favoritinje v skupini in obe igralki premagala. Mislim, da sta bila to zanjo bila najtežja dvoboja, saj je čutila ogromen pritisk, ob tem pa je bila še želja za uvrstitev v glavni žreb. Ne glede na igro je pokazala izredno stabilnost in kot sem že rekla, upravičila vlogo favoritinje. Naprej sem vedela, da bo šlo veliko bolje, in če ne bi imela tako težkega žreba, sem prepričana, da bi premagala še kakšno igralko v glavnem žrebu. Ana je v prvem krogu igrala proti Pesocki, da ne pozabimo, dobitnici kolajne s prejšnjega EP. Igrala je več kot odlično, kar me je najbolj navdušilo, je to, da se ni predala. Zaostanek z 0:3 je spremenila v izenačenje, žal pa je imela Pesocka v začetku sedmega niza nekaj sreče s pardoni in robovi mize, tako da je povedla s 5:0, česar ni mogla več uloviti. Ani lahko res samo čestitam za takšno nadgradnjo v njeni igri.«
Čemu boste morali v prihodnosti nameniti še več pozornosti, kako narediti korak naprej?
»Mislim, da našim igralkam manjka predvsem stabilnosti, da smo čim večkrat skupaj na treningih, tudi s tujimi igralkami, saj jim doma tega ne moremo omogočiti te hitre, težke, žive žoge. Naš problem je, da so igralke prepuščene bolj ali ne sebi (govorim, ko nismo skupaj) in nimajo konstantnega močnega treninga. Vendar me ne narobe razumeti, ne rečem, da ne trenirajo, trenirajo, vendar je trening premalo kakovosten tako fizično kot psihično za vrh Evrope. Žal centra pri nas ni več, zato bi se definitivno morale večkrat dobiti in iti drugam na treninge, kot zdaj v Novi Sad, ali prej v Saarbrücken. Tudi naši fantje so storili tako, saj ko so prišli do te meje, ko jim tudi domači center ni več bil dovolj, so začeli hoditi drugam (Saarbrücken), kjer so imeli močnejše sparinge oziroma kot mi radi rečemo še močnejšo živo žogo.«
Za konec le še eno vprašanje, koliko uspeh Darka Jorgića lahko pripomore k večji popularnosti namiznega tenisa?
»Zelo sem vesela za Darkov rezultat in obenem ponosna, saj je Hrastničan in smo mu prav mi dali reket v roke. Spominjam se začetkov, kako smo se veliko preigrali okoli ali spodaj zelene mize, da smo ga dobili vsaj za pol ure na mizo. Upam, da bodo njegovi odlični rezultati pripeljali do tega, da se bodo mladi nadobudni otroci bolj odločali za namizni tenis in da spet v klub pride nekdo, za katerega bomo lahko upali, da bo njegov naslednik. Obenem bi ta pogovor izkoristila in povabila vse mlade nadobudne, željne male bele žogice, da nas obiščejo v mesecu septembru, v OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik, kjer bomo vpisovali vse nove člane.«
