V 60. letu starosti nas je nepričakovano zapustil Zdenko Švab, dolga desetletja izjemno uspešni in povsod spoštovani trener NTK Arrigoni iz Izole.
Zdenko je svojo igralsko in tekmovalno namiznoteniško pot začel v Piranu. Že zelo mlad se je navdušil nad trenerskim delom. Ko je kot študent 1. letnika Fakultete za šport v Ljubljani dobil možnost trenerskega udejstvovanja v NTK Semedela, je študij na fakulteti nemudoma prekinil in se poln entuziazma z vso dušo in telesom ter z vsem svojim časom posvetil trenerskemu poklicu in vzgoji mladih namiznoteniških igralcev in igralk na Obali. S svojim neverjetno zavzetim in predanim delom, zaradi katerega se je zavestno odpovedal vsemu drugemu privatnemu življenju, tudi ustvarjanju lastne družine, je že takoj na začetku začel dosegati odlične dosežke. Izmed njegovih takratnih na slovenskem nivoju izjemno uspešnih igralcev in igralk je najbolj tudi mednarodno odskočila Polona Čehovin, ki je osvojila medalji na evropskih mladinskih prvenstvih.
Po nekaj letih je Zdenko ves Obalni namizni tenis združil v NTK Arrigoni v Izoli, nekaj časa pa je sočasno deloval tudi še na Škofijah. V štirih desetletjih njegovega trenerskega delovanja je s svojimi igralci in igralkami osvojil preštevilne naslove državnih prvakov med posamezniki, dvojicami in med ekipami, saj so njegovi varovanci v nekaterih obdobjih v svojih starostnih kategorijah povsem prevladovali v Sloveniji in sestavljali okostje kadetskih in mladinskih reprezentanc, Erik in Lea Paulin pa sta bila dobitnika medalj tudi na evropskih mladinskih prvenstvih. Velika večina njegovih varovancev je tudi po zaslugi njegovega pozitivnega trenerskega pristopa, človeškega vzora in vzgleda doštudirala in se kot uspešne in zrele osebnosti vključila v poklicno in družbeno življenje.
Ko je pred nekaj leti zbolel za izjemno nevarno in telo smrtonosno obliko raka, je bil v času intenzivnega in kompleksnega zdravljenja prisiljen opustiti svoje trenersko delo, čeprav je z nasveti ves čas ostal v stiku s svojimi igralci in igralkami. Takoj, ko je težko bolezen, kar nekako čudežno premagal, se je, namesto invalidskega pokoja, z vso svojo preostalo telesno energijo spet lotil trenerskega dela in navdušujoče razlagal o prihodnjih trenerskih in klubskih načrtih.
Zdenko je številna leta deloval tudi v mnogih organih NTZS: kot reprezentančni trener, kot član IO, kot član LO, kot član in tudi predsednik STS in v trenerski organizaciji. Povsod, kjer je deloval, je nesebično delil preostalim, predvsem mlajšim, svoje trenerske in organizacijske izkušnje. Njegovo zavzetost, strokovnost v trenerskem delu, popolno predanost namiznemu tenisu, poštenost in absolutno nekonfliktnost so cenili vsi igralci in igralke, trenerji in ljubitelji namiznega tenisa v Sloveniji in tudi širše.
Z njegovim odhodom je slovenski namizni tenis zapustila trenerska in neverjetno prijazna ter topla človeška veličina, ki je vseh 40 let trenersko delovala le v slovenskem namiznem tenisu in izključno v dobro namiznega tenisa na Obali in v celotni Sloveniji in nenadno nastale praznine tako priljubljene in drage osebe se ne bo dalo več nadomestiti.
Zdenko, počivaj v zasluženem miru!
Pogreb našega Zdenka bo v sredo 30. marca, ob 14.00 na pokopališču v Izoli
